Alois Kolar, B.HSc., diplomirani praktik naravne znanosti o zdravju, neodvisni raziskovalec, predavatelj
Prvič zapisano na forumu www.mojuspeh.com in objavljeno v Znanosti življenja 2003, glasilu Kluba naravnega zdravja - Club of natural health
Moj namen
predstavitve prehranjevanja po principih Naravne znanosti o zdravju – Naravne higiene je proučevanje prehrane ne zgolj iz vidika prehrane kot kemične
reakcije v telesu, temveč kot proces življenja.
 |
Sadje, najboljši vir energije
in zdravja |
Celice so žive
enote ki tvorijo strukturo vseh naših tkiv, organov. Tvoje telo je sestavljeno
iz milijard celic in vsaka celica je majhna tovarna ki proizvaja nekaj kar je
potrebno za optimalne funkcije celotnega telesa. Celično jedro ima svojo pozicijo
v centru celice podobno kot je rumenjak v jajcu znotraj jedra se nahaja
kromatin ki stopi v delovanje takrat, ko
se celica deli pri tvorbi kromosomov vsebujoč deoksiribonukleično kislino –
DNA.
Vsaka celica
tvojega organizma je odvisna od vitaminov, mineralov, aminokislin, maščob in
drugih hranilnih substanc da se lahko replicira. Hranjenje torej razumemo kot
proces v katerem telesne celice absorbirajo vitalne sestavine hrane, seveda gre
tudi za to kako ješ to hrano, kako jo prebavljaš, absorbiraš in
transportiraš v celice tvojega organizma. Pri hranjenju gre tudi za postopek
skladiščenja glukoze katerega organizem izvaja v postopku glikogeneze, kjer
jetra in celice mišic pretvarjajo glukozo v glikogen – odstranijo torej glukozo
iz cirkulacije in ta potem postane nedosegljiva celicam; to lahko razumemo bolj kot
skladiščenje energije kot pa proces prehrane – hranjenje organizma, vendar
tudi ta postopek predstavlja sestavni del prehranjevanja, hranjenja.
Hranjenje poteka
na celični ravni in je rezultat difuzije in aktivnega transporta hranilnih
snovi iz tkivne tekočine v kateri se celice kopajo in prehoda teh hranilnih
snovi v celično protoplazmo in tu se prehranjevanje pravzaprav zares začne.
 |
| Celica - za lažje razumevanje delovanja |
Hranjenje seveda ni nekaj, na kar lahko direktno
vplivaš, ne moreš ga prisiliti, da bi se zgodilo; optimalno hranjenje se
dogaja samo v primeru, da vsi organi telesa v popolnosti izvajajo svoje vloge v
odnosu do hrane in ti lahko vplivaš le na to da telesu dovajaš primerne količine
hrane najvišje kakovosti, za katero smo ljudje biološko najbolje prilagojeni, vsi ostali
procesi so odvisni od organizma samega.
Telo se vedno prehranjuje samo, ne moremo ga prehranjevati mi, telo namreč samo
izvaja hranjenje – prehranjevanje in izločanje.
Iz tega razloga je zelo pomembno, da je
hrana, ki jo vneseš v telo – prebavni trakt najvišje kvalitete in da je
maksimalno prilagojena biološkim, fiziološkim, navsezadnje tudi anatomskim potrebam človeškega organizma, da se v procesu presnove pretvori v vitalne snovi, da se potem proces
hranjenja lahko izvaja na celičnem nivoju.
Praktiki Naravne znanosti o zdravju
– naravne higiene se zavedamo, da hrana nima nobene realne vrednosti dokler ni
prebavljena in absorbirana; kot primer lahko navedem diabetika kateri morda zelo
dobro prebavlja, absorbira, transportira in celo proizvaja sladkor (glukozo) iz
teh notranjih virov, toda pri odsotnosti insulina je aktivni transport moten in
rezultat tega je, da je ta sicer velika količina glukoze za celice
nedosegljiva. Po drugi strani se zavedamo, da prehranjevanje – hranjenje
pogojuje več faktorjev, ne le hrano, kar vključuje pogoje pod katerimi hrano
jemo, telesna aktivnost na svežem zraku, soncu, spolnost, šport, počitek,
spanje, naravnanost naših misli; vse to vpliva na kvaliteto hranjenja,
prehranjevanja. Takšno skupno usmeritev imenujemo optimalni življenjski slog
ali slog Naravne higiene. Ljudje in sistemsko izobraženi strokovnjaki ki jedo velike količine koncentrirane hrane
(termično obdelane, kuhane, pečene, fritezirane, procesirane) imajo zelo
popačen pogled na prehranjevanje organizma in na ta način kažejo svoje
pomanjkanje razumevanja bioloških dejstev življenja.
Celice se dejansko
kopajo v medcelični tekočini - v fluidu iz katerega črpajo hranljive snovi,
vendar v to medcelično tekočino tudi izločajo odpadne snovi; skozi celične membrane
obstaja torej kontinuirano potovanje snovi v obeh smereh ki času življenja nikoli ne preneha,
dogaja se v času ko hrano uživamo, v času med obroki, skozi obdobje dneva, ko
smo aktivni, delovni, pa tudi takrat ko spimo. V določenih pogojih se ti
procesi pospešijo, drugih se nekoliko upočasnijo, toda ne prenehajo dokler
življenje obstaja. Vse to kontrolira, uravnava in regulira telo samo.
Telo dejansko
deluje na osnovi lastnih rezerv, ki
služijo za zagotavljanje kemične konstance tkivnih tekočin, fluidov; telo ni direktno
odvisno od surovih, presnih materialov da bi si zagotovilo vse hranljive
substance zato, ker funkcionira, živi od lastnih rezerv, uživanje hrane samo
dopolnjuje te rezerve. Telo je torej veliko manj odvisno od hrane, kot si to
predstavlja večina ljudi in sistemsko izobraženih “strokovnjakov”, predstavljajo si da je za
zagotovitev normalnega nivoja sladkorja v krvi potrebno jesti velikokrat, toda
telo razpolaga z velikimi sposobnostmi pridobivanja sladkorja iz glikogena, po
potrebi pa tudi iz določenih aminokislin.
Veliko hipoglikemikov misli, da je
pomanjkanje energije ki jo čutijo rezultat pomanjkanja »ne dovolj pogostih«
obrokov hrane zato kar naprej nekaj "grizljajo", saj ne vedo da so ti simptomi manifestacija delovanja
okvarjenega organa, izčrpanosti ali že povečane toksimije. Vse kar potrebujejo je
počitek, ne več in energetsko "močnejših" obrokov hrane.
Veliko napako prav tako delajo tisti drugi, ki se prehranjujejo le dvakrat ali trikrat dnevno.
No, ugotovili smo
da je dosegljivost hranljivih snovi odvisna od sestave tkivnega fluida -
medcelične tekočine ki je v bistvu filtrat krvi, zato mora sestava medcelične tekočine in krvi ostajati konstantna v smislu pretočnosti, da proces hranjenja ne
bi bil moten.
Ko je hrana v procesu presnavljanja, je njena kemična sestava še
zelo drugačna od kemične sestave krvi, organizem pa ves čas stremi po odpravi
sprememb kemične sestave krvi katere vzrok je presnova hrane. Pretvorba glukoze
v glikogen in ponovno sproščanje glikogena v kri je domena jeter, katere na
osnovi fluktuacijske potrebe organizma po sladkorju dovajajo glikogen po eni strani, po drugi pa jetra blažijo
efekte presnove hrane.
 |
| Sadje, najboljša hrana za ljudi |
In kako to
izgleda?
Če recimo vzamemo
veliko dozo kemično-farmacevtskega vitamina C, bomo morda s tem dosegli
močnejšo zasičenost, vendar bo telo takoj začelo z izločanjem v smislu
vzpostavitve normalnega nivoja askorbinske kisline v medcelični tekočini - tkivnem
fluidu. Enako se dogaja v primeru povečane koncentracije karotena (provitamina
A) v krvi katerega organizem shrani v jetrih. No, dejansko se vsi hranljivi
materiali, absorbirani v kri najprej transportirajo po portalni veni v jetra,
kjer so procesirani pred vstopom v glavno cirkulacijo. V stanju hranjenja
poteka prebava in vsrkavanje presnovkov iz prebavil (pri ogljikovih hidratih so
to glukoza, fruktoza in galaktoza), ko vstopajo v kri povzročijo rahlo višanje
krvnega sladkorja, to pa zaznajo receptorji inzulinskih celic trebušne slinavke, nato celice v trebušni slinavki
posledično sprostijo v krvni obrok insulin (hormon trebušne slinavke) ki
odpravi prej omenjeni dvig sladkorja v krvi tako, da pospeši prestopanje
glukoze v celice, istočasno pa pospeši tudi pretvorbo sladkorja v glikogen v
celicah jeter in mišic in pa v maščobe. Na tak način telo samo regulira vse
potrebne funkcije.
V Hygienic Review Dr. Sheltona lahko
preberemo članek z naslovom: Temelji hranljivosti, ki ga je napisal Dr. I.
Fowler, kot sledi: »Uživanje umetno koncentrirane (termično obdelane, kuhane,
pečene, dušene, konzervirane) hrane povzroča nenaden pojav hranljivih substanc,
ki zahtevajo hitro namestitev in uravnavanje hranljivih snovi v krvi sami,
metabolizma v jetrih, funkcij trebušne slinavke; to je izčrpavajoče,
neučinkovito zapravljanje energije, ki povzroča oslabelost.«
 |
| Grozdje, najhitrejša oblika energije |
Tako jasnega dejstva fiziologije se ne bodo nikoli učili izdelovalci umetnih vitaminov,
lastniki trgovin zdrave prehrane, »metabolični nutricionisti, dietetiki«, inženirji
živilske tehnologije.
Vse kar učijo ljudi je, kako čudovit je kalcij, ko-encim Q-10 in koliko nekega
vitamina potrebuje organizem. Dejstvo je, da jemanje njihovih proizvodov
povzroča v telesu močno stresno situacijo in je šok za sistem, ki postane
nenadoma prenapolnjen z mega dozami vitaminov, mineralov, proteinov z nenaravnimi koncentriranimi
sestavinami, ki motijo in ne omogočajo hranjenja kar ni znanje, niso dejstva,
ki bi promovirala prodajo vitaminov, mineralov, proteinov. Celo uživanje naravne, celostne, surove
hrane povzroči majhen stres, ki zahteva notranjo regulacijo organizma za
vzpostavitev homeostaze.
Zakaj bi torej povečevali takšen stres z uživanjem
velikih količin koncentrirane hrane - procesirane, termično obdelane. Hranjenje
ni divje polnjenje baterij, nasičenja telesa s hranljivimi snovmi – presnovki.
Intenzivnost hranjenja ni v naši pristojnosti, v naši pristojnosti je lahko le najboljše
možno oskrbovanje potreb, zato pustimo telesu da samo poskrbi za potreben nivo
glukoze, aminokislin, maščob, vitaminov, mineralov itn.
Imejte preprosto dieto iz surove,
celostne, sočne naravne hrane za katero smo ljudje najbolje prilagojeni, v mono obrokih, s primernimi časovnimi razmiki - to bo minimiziralo stopnjo pri kateri hranljive substance
preidejo v kri in tako minimiziralo to, kar imenuje Dr. A. Burton, dobro poznan
praktik Naravne znanosti o zdravju – naravne higiene iz Avstralije: »šok hranjenja«.
Največji šok hranjenja pa svojemu organizmu povzročajo tisti, ki se dobesedno nažirajo (velja tudi za surovo, presno hrano) dvakrat dnevno.
Zakaj
ne bi telesu omogočili proces prisvajanja hranljivih substanc na najlažji
mogoči način? Zakaj se vendar ne harmoniziramo z notranjimi procesi telesa namesto da
jih preprečujemo?
Če torej
upoštevamo dejstvo, da se celice pridobivajo hrano iz medcelične tekočine,
imenovane tudi limfna - tkivna tekočina ki je filtrat krvi, potem nam mora biti jasno,
da so vsi ti različni organi, tkiva na mono
dieti krvi. Tako je recimo krvna oskrba ledvic ali pljuč popolnoma enaka
oskrbi majhnega prstka na nogi, seveda je res da so celice sposobne iz krvi
(tkivne tekočine) vsrkati vse tiste vitalne materiale katere potrebujejo,
vendar razumite prosim, da se vse celice hranijo iz istega vira!
Kemične
razlike v posameznih tkivih nastanejo znotraj celic kot posledica aktivnih
procesov v njih samih in na osnovi tega izbirajo tiste vitalne hranljive
sestavine, ki jih potrebujejo.
 |
Če želite imeti zares zdravo,
funkcionalno telo tudi v 60-tih,
je optimalni življenjski slog najboljša
rešitev (fotografija dodana v
septemberu 2014) |
Dr. R. Cinque nam s tega vidika pojasnjuje:
»Vključevanje rib v prehrano zato, ker so ribe hrana za možgane ali jemanje nadledvičnih hormonov zato, ker vsebuje enako kemično sestavo hranljivih
snovi za izgradnjo nadledvičnih žlez predstavlja ignoranco vseh temeljnih
zakonov človeške fiziologije. Sporočila Naravne prehrane o tem, da je sok rdeče pese zelo koristen za
delovanje ledvic, ali da sok pšenične trave odlično čisti jetra so prav tako
smešna. Vse kar lahko hrana ali sok
povzročita je, da aktivno sodelujeta v krvnem hranilnem bazenu in ne moreta
povzročati specifične efekte na specifične organe. Ne pozabite, da telo ves čas
stremi po regulaciji vseh sprememb v kemični sestavi krvi, ki nastane kot
rezultat hranjenja. Razumsko gledano je {prehranska terapija} prav tako čista
fantazija, kot je to kakršna koli druga oblika terapije. Hrana v telesu ne deluje, telo deluje na osnovi hrane! Hranljive
substance ne delujejo na telo in v njem ne postavljajo pravil delovanja, so le uporabljene od telesa zato
je telo samo edini aktivni predstavnik svojih potreb v procesu hranjenja!«
Hrana za katero
smo ljudje biološko, fiziološko in anatomsko prilagojeni – surova, presna hrana
skupaj z optimalnim življenjskim slogom sta - tudi na daljši rok poroka za najboljše hranjenje
celic, tkiv, organov, za najvišjo trajno stopnjo zdravja, lepote telesa in polne
funkcionalnosti (ne piflarsko intelektualnega parazitstva).
Caracas -
Venezuela, 2011
