HRANJENJE KOT PROCES ŽIVLJENJA

Alois Kolar, B.HSc., diplomirani praktik naravne znanosti o zdravju, neodvisni raziskovalec, predavatelj

Prvič zapisano na forumu www.mojuspeh.com in objavljeno v Znanosti življenja 2003, glasilu Kluba naravnega zdravja - Club of natural health

Moj namen predstavitve prehranjevanja po principih Naravne znanosti o zdravju – Naravne higiene je proučevanje prehrane ne zgolj iz vidika prehrane kot kemične reakcije v telesu, temveč kot proces življenja.

Sadje, najboljši vir energije
in zdravja

Celice so žive enote ki tvorijo strukturo vseh naših tkiv, organov. Tvoje telo je sestavljeno iz milijard celic in vsaka celica je majhna tovarna ki proizvaja nekaj kar je potrebno za optimalne funkcije celotnega telesa. Celično jedro ima svojo pozicijo v centru celice podobno kot je rumenjak v jajcu znotraj jedra se nahaja kromatin ki stopi v delovanje  takrat, ko se celica deli pri tvorbi kromosomov vsebujoč deoksiribonukleično kislino – DNA.

Vsaka celica tvojega organizma je odvisna od vitaminov, mineralov, aminokislin, maščob in drugih hranilnih substanc da se lahko replicira. Hranjenje torej razumemo kot proces v katerem telesne celice absorbirajo vitalne sestavine hrane, seveda gre tudi za to kako ješ to hrano, kako jo prebavljaš, absorbiraš in transportiraš v celice tvojega organizma. Pri hranjenju gre tudi za postopek skladiščenja glukoze katerega organizem izvaja v postopku glikogeneze, kjer jetra in celice mišic pretvarjajo glukozo v glikogen – odstranijo torej glukozo iz cirkulacije in ta potem postane nedosegljiva celicam; to lahko razumemo bolj kot skladiščenje energije kot pa proces prehrane – hranjenje organizma, vendar tudi ta postopek predstavlja sestavni del prehranjevanja, hranjenja.

Hranjenje poteka na celični ravni in je rezultat difuzije in aktivnega transporta hranilnih snovi iz tkivne tekočine v kateri se celice kopajo in prehoda teh hranilnih snovi v celično protoplazmo in tu se prehranjevanje pravzaprav zares začne.

Celica - za lažje razumevanje delovanja

Hranjenje  seveda ni nekaj, na kar lahko direktno vplivaš, ne moreš ga prisiliti, da bi se zgodilo; optimalno hranjenje se dogaja samo v primeru, da vsi organi telesa v popolnosti izvajajo svoje vloge v odnosu do hrane in ti lahko vplivaš le na to da telesu dovajaš primerne količine hrane najvišje kakovosti, za katero smo ljudje biološko najbolje prilagojeni, vsi ostali procesi so odvisni od  organizma samega.

Telo se vedno prehranjuje samo, ne moremo ga prehranjevati mi, telo namreč samo izvaja hranjenje – prehranjevanje in izločanje. 

Iz tega razloga je zelo pomembno, da je hrana, ki jo vneseš v telo – prebavni trakt najvišje kvalitete in da je maksimalno prilagojena biološkim, fiziološkim, navsezadnje tudi anatomskim potrebam človeškega organizma, da se v procesu presnove pretvori v vitalne snovi, da se potem proces hranjenja lahko izvaja na celičnem nivoju. 

Praktiki Naravne znanosti o zdravju – naravne higiene se zavedamo, da hrana nima nobene realne vrednosti dokler ni prebavljena in absorbirana; kot primer lahko navedem diabetika kateri morda zelo dobro prebavlja, absorbira, transportira in celo proizvaja sladkor (glukozo) iz teh notranjih virov, toda pri odsotnosti insulina je aktivni transport moten in rezultat tega je, da je ta sicer velika količina glukoze za celice nedosegljiva. Po drugi strani se zavedamo, da prehranjevanje – hranjenje pogojuje več faktorjev, ne le hrano, kar vključuje pogoje pod katerimi hrano jemo, telesna aktivnost na svežem zraku, soncu, spolnost, šport, počitek, spanje, naravnanost naših misli; vse to vpliva na kvaliteto hranjenja, prehranjevanja. Takšno skupno usmeritev imenujemo optimalni življenjski slog ali slog Naravne higiene. Ljudje in sistemsko izobraženi strokovnjaki ki jedo velike količine koncentrirane hrane (termično obdelane, kuhane, pečene, fritezirane, procesirane) imajo zelo popačen pogled na prehranjevanje organizma in na ta način kažejo svoje pomanjkanje razumevanja bioloških dejstev življenja.

Celice se dejansko kopajo v medcelični tekočini - v fluidu iz katerega črpajo hranljive snovi, vendar v to medcelično tekočino tudi izločajo odpadne snovi; skozi celične membrane obstaja torej kontinuirano potovanje snovi v obeh smereh ki času življenja nikoli ne preneha, dogaja se v času ko hrano uživamo, v času med obroki, skozi obdobje dneva, ko smo aktivni, delovni, pa tudi takrat ko spimo. V določenih pogojih se ti procesi pospešijo, drugih se nekoliko upočasnijo, toda ne prenehajo dokler življenje obstaja. Vse to kontrolira, uravnava in regulira telo samo.

Telo dejansko deluje  na osnovi lastnih rezerv, ki služijo za zagotavljanje kemične konstance tkivnih tekočin, fluidov; telo ni direktno odvisno od surovih, presnih materialov da bi si zagotovilo vse hranljive substance zato, ker funkcionira, živi od lastnih rezerv, uživanje hrane samo dopolnjuje te rezerve. Telo je torej veliko manj odvisno od hrane, kot si to predstavlja večina ljudi in sistemsko izobraženih “strokovnjakov”, predstavljajo si da je za zagotovitev normalnega nivoja sladkorja v krvi potrebno jesti velikokrat, toda telo razpolaga z velikimi sposobnostmi pridobivanja sladkorja iz glikogena, po potrebi pa tudi iz določenih aminokislin. 

Veliko hipoglikemikov misli, da je pomanjkanje energije ki jo čutijo rezultat pomanjkanja »ne dovolj pogostih« obrokov hrane zato kar naprej nekaj "grizljajo", saj ne vedo da so ti simptomi manifestacija delovanja okvarjenega organa, izčrpanosti ali že povečane toksimije. Vse kar potrebujejo je počitek, ne več in energetsko "močnejših" obrokov hrane. 
Veliko napako prav tako delajo tisti drugi, ki se prehranjujejo le dvakrat ali trikrat dnevno.

No, ugotovili smo da je dosegljivost hranljivih snovi odvisna od sestave tkivnega fluida - medcelične tekočine ki je v bistvu filtrat krvi, zato mora  sestava medcelične tekočine in krvi ostajati konstantna v smislu pretočnosti, da proces hranjenja ne bi bil moten. 
Ko je hrana v procesu presnavljanja, je njena kemična sestava še zelo drugačna od kemične sestave krvi, organizem pa ves čas stremi po odpravi sprememb kemične sestave krvi katere vzrok je presnova hrane. Pretvorba glukoze v glikogen in ponovno sproščanje glikogena v kri je domena jeter, katere na osnovi fluktuacijske potrebe organizma po sladkorju dovajajo glikogen po eni strani, po drugi pa jetra blažijo efekte presnove hrane.

Sadje, najboljša hrana za ljudi

In kako to izgleda?

Če recimo vzamemo veliko dozo kemično-farmacevtskega vitamina C, bomo morda s tem dosegli močnejšo zasičenost, vendar bo telo takoj začelo z izločanjem v smislu vzpostavitve normalnega nivoja askorbinske kisline v medcelični tekočini - tkivnem fluidu. Enako se dogaja v primeru povečane koncentracije karotena (provitamina A) v krvi katerega organizem shrani v jetrih. No, dejansko se vsi hranljivi materiali, absorbirani v kri najprej transportirajo po portalni veni v jetra, kjer so procesirani pred vstopom v glavno cirkulacijo. V stanju hranjenja poteka prebava in vsrkavanje presnovkov iz prebavil (pri ogljikovih hidratih so to glukoza, fruktoza in galaktoza), ko vstopajo v kri povzročijo rahlo višanje krvnega sladkorja, to pa zaznajo receptorji inzulinskih celic trebušne slinavke, nato celice v trebušni slinavki posledično sprostijo v krvni obrok insulin (hormon trebušne slinavke) ki odpravi prej omenjeni dvig sladkorja v krvi tako, da pospeši prestopanje glukoze v celice, istočasno pa pospeši tudi pretvorbo sladkorja v glikogen v celicah jeter in mišic in pa v maščobe. Na tak način telo samo regulira vse potrebne funkcije.

V Hygienic Review Dr. Sheltona lahko preberemo članek z naslovom: Temelji hranljivosti, ki ga je napisal Dr. I. Fowler, kot sledi: »Uživanje umetno koncentrirane (termično obdelane, kuhane, pečene, dušene, konzervirane) hrane povzroča nenaden pojav hranljivih substanc, ki zahtevajo hitro namestitev in uravnavanje hranljivih snovi v krvi sami, metabolizma v jetrih, funkcij trebušne slinavke; to je izčrpavajoče, neučinkovito zapravljanje energije, ki povzroča oslabelost.«

Grozdje, najhitrejša oblika energije

Tako jasnega  dejstva fiziologije se ne bodo  nikoli učili izdelovalci umetnih vitaminov, lastniki trgovin zdrave prehrane, »metabolični nutricionisti, dietetiki«, inženirji živilske tehnologije. 

Vse kar učijo ljudi je, kako čudovit je kalcij, ko-encim Q-10 in koliko nekega vitamina potrebuje organizem. Dejstvo je, da jemanje njihovih proizvodov povzroča v telesu močno stresno situacijo in je šok za sistem, ki postane nenadoma prenapolnjen z mega dozami vitaminov, mineralov, proteinov z nenaravnimi koncentriranimi sestavinami, ki motijo in ne omogočajo hranjenja kar ni znanje, niso dejstva, ki bi promovirala prodajo vitaminov, mineralov, proteinov. Celo uživanje naravne, celostne, surove hrane povzroči majhen stres, ki zahteva notranjo regulacijo organizma za vzpostavitev homeostaze. 

Zakaj bi torej povečevali takšen stres z uživanjem velikih količin koncentrirane hrane - procesirane, termično obdelane. Hranjenje ni divje polnjenje baterij, nasičenja telesa s hranljivimi snovmi – presnovki. 
Intenzivnost hranjenja ni v naši pristojnosti, v naši pristojnosti je lahko le najboljše možno oskrbovanje potreb, zato pustimo telesu da samo poskrbi za potreben nivo glukoze, aminokislin, maščob, vitaminov, mineralov itn. 
Imejte preprosto dieto iz surove, celostne, sočne naravne hrane za katero smo ljudje najbolje prilagojeni, v mono obrokih, s primernimi časovnimi razmiki - to bo minimiziralo  stopnjo pri kateri hranljive substance preidejo v kri in tako minimiziralo to, kar imenuje Dr. A. Burton, dobro poznan praktik Naravne znanosti o zdravju – naravne higiene iz Avstralije: »šok hranjenja«. 
Največji šok hranjenja pa svojemu organizmu povzročajo tisti, ki se dobesedno nažirajo (velja tudi za surovo, presno hrano) dvakrat dnevno.

Zakaj ne bi telesu omogočili proces prisvajanja hranljivih substanc na najlažji mogoči način? Zakaj se vendar ne harmoniziramo z notranjimi procesi telesa namesto da jih preprečujemo?

Če torej upoštevamo dejstvo, da se celice pridobivajo hrano iz medcelične tekočine, imenovane tudi limfna - tkivna tekočina ki je filtrat krvi, potem nam mora biti jasno, da so vsi ti različni organi, tkiva na mono dieti krvi. Tako je recimo krvna oskrba ledvic ali pljuč popolnoma enaka oskrbi majhnega prstka na nogi, seveda je res da so celice sposobne iz krvi (tkivne tekočine) vsrkati vse tiste vitalne materiale katere potrebujejo, vendar razumite prosim, da se vse celice hranijo iz istega vira! 
Kemične razlike v posameznih tkivih nastanejo znotraj celic kot posledica aktivnih procesov v njih samih in na osnovi tega izbirajo tiste vitalne hranljive sestavine, ki jih potrebujejo. 

Če želite imeti zares zdravo,
funkcionalno telo tudi v 60-tih, 
je optimalni življenjski slog najboljša 
rešitev (fotografija dodana v 
septemberu 2014)

Dr. R. Cinque nam s tega vidika pojasnjuje: »Vključevanje rib v prehrano zato, ker so ribe hrana za možgane ali jemanje nadledvičnih hormonov zato, ker vsebuje enako kemično sestavo hranljivih snovi za izgradnjo nadledvičnih žlez predstavlja ignoranco vseh temeljnih zakonov človeške fiziologije. Sporočila Naravne prehrane  o tem, da je sok rdeče pese zelo koristen za delovanje ledvic, ali da sok pšenične trave odlično čisti jetra so prav tako smešna. Vse kar lahko hrana  ali sok povzročita je, da aktivno sodelujeta v krvnem hranilnem bazenu in ne moreta povzročati specifične efekte na specifične organe. Ne pozabite, da telo ves čas stremi po regulaciji vseh sprememb v kemični sestavi krvi, ki nastane kot rezultat hranjenja. Razumsko gledano je {prehranska terapija} prav tako čista fantazija, kot je to kakršna koli druga oblika terapije. Hrana v telesu ne deluje, telo deluje na osnovi hrane! Hranljive substance ne delujejo na telo in v njem ne postavljajo pravil  delovanja, so le uporabljene od telesa zato je telo samo edini aktivni predstavnik svojih potreb v procesu hranjenja!«

Hrana za katero smo ljudje biološko, fiziološko in anatomsko prilagojeni – surova, presna hrana skupaj z optimalnim življenjskim slogom sta  - tudi na daljši rok poroka za najboljše hranjenje celic, tkiv, organov, za najvišjo trajno stopnjo zdravja, lepote telesa in polne funkcionalnosti (ne piflarsko intelektualnega parazitstva).

Caracas - Venezuela, 2011