ČUSTVA IN HRANJENJE

Alois Kolar, B. HSc.

Depresija, zaskrbljenost, živčnost, utesnjenost, egoizem, ljubosumnost, jeza, zagrenjenost, zloba, sovraštvo, in druge oblike negativnih čustev bazirajo namreč na primarnem čustvu katerega imenujemo strah.

Zaskrbljenost je strah pred neznanim, utesnjenost – anksioznost je strah pred

Zaskrbljena...

prihajajočimi novimi stanji, telesna napetost je strah pred ljudmi ali pa so jo že povzročili ljudje, živčnost je strah pred lastno nesposobnostjo, da ne bi na primeren način rešili in zmogli vse obveznosti dnevnega življenja.

Tako imenovani primitivni človek se je v svojem strahu vedno »umaknil« proč od vira strahu, ko se živali prestrašijo je njihov prvi impulz: pobeg, drugi pa spopad. Sodoben človek pa je strah pred negotovostjo ki ji je priča v svojem življenju ne naredi nič od teh dveh naravnih impulzov; večina strahu je izvira iz notranjih faktorjev, ne zunanjih! 

Od teh pač ne more pobegniti.

Čeprav se je človeku uspelo oddaljiti od strahov, ki jih še vedno čutijo živali v divjini – ti so povezani s smrtjo – se fiziološki odzivi človeškega organizma na te strahove niso spremenili skozi desetine milijonov let.

Skrajna oblika strahu je panika, ki povzroča sledi v fizioloških spremembah organizma, kateri prestaja stanje strahu. 

Pod grožnjo velikega strahu – panike, organizem sproži kompleksno verigo dogodkov, ki imajo vpliv na vsako celico organizma. 

V organizmu se ogajajo se naslednje spremembe:

1. Najprej hipotalamus (žleza v neposredni bližini možgan) sproži serije močnih signalov skozi hrbtenjačo do vseh živčnih centrov telesa; žleza ščitnica izloča ogromne količine svojih hormonov v sistem organizma, ti močno stimulirajo telo. Nadledvični žlezi proizvajata pravo poplavo svojih hormonov (adrenokortikotropični hormoni), ki povzročijo takojšnjo akcijo in ti hormoni dejansko povlečejo serijo programiranih odzivov v telesu.
2. Krvne žile, koža in prebavni sistem preusmerijo vso kri v noge in roke, kar pripravi telo za akcijo pobega ali boja. Takšen je odziv organizma na strah. Vranica v svojih krčih iztisne velike količine belih krvnih telesc, jih pošilja v krvni obtok da zavarujejo organizem pred morebitnimi poškodbami, jetra iztisnejo v obtok velike količine glukoze in s tem zagotovijo ekstremne zahteve prestrašenega in razvnetega organizma. Slina v ustih se »osuši«, saj v tem stanju strahu  ni nobene želje po hranjenju, nosnice se razširijo in omogočijo večji pretok vdihnjenega  zraka, oči pa pridobijo močan vizualen stimulans. V stanju panike se abdominalni plini pomaknejo navzdol in tako (pri)silijo blato in urin, da se izločita iz organizma, kar razbremeni telo in ga pripravi za beg ali boj.

Ugotovili smo, da čustvo strahu izzove primerne fiziološke reakcije v telesu, ki mora hitro steči stran od vira strahu ali pa se spopasti z virom strahu. Te spremembe so seveda zelo dobrodošle če se pojavi nevarnost telesnih poškodb ali celo smrti.

Če smo neprestano v strahu pred tem, kako bomo plačali položnice, kako bomo preživeli do prihodnje plače, če imamo zelo odgovorno službo kot piloti in strojevodje vlakov - oboji dobro vedo, kako se odzivajo njihovi organizmi v času njihove službe. Odzivajo se enako, kot v primeru smrtne nevarnosti.

Napetosti v družini

Dr. Shelton je nekoč opisal poizkus na mački, ki že zaključevala svoj obrok. Želodec mačke je bil obsevan z X žarki, prebava pa je potekala normalno. Potem so v sobo pripeljali psa in reakcija mačjega organizma je bila naslednja: vsi procesi prebavljanja so bili takoj zaustavljeni, želodec je prenehal s krčenji, prenehal pa je  izločati tudi prebavne sokove. Ko so psa odstranili, se je prebavljanje nadaljevalo normalno.

Kadar je prisoten strah, hrana ne more biti prebavljena in asimilirana; če uživamo hrano kadar smo zaskrbljeni, depresivni, čutimo napetost, smo v stanju jeze, zagrenjenosti, ljubosumja, nevoščljivosti, da ne rečem zlobe, sovraštva, prebavni sistem ne zmore prebaviti hrane kot običajno, hrana je komaj, komaj delno prebavljena in v bistvu obleži v želodcu, kjer fermentira (vre), trohni oziroma gnije.

Kadar smo čustveno vznemirjeni, izven forme, je bolje da sploh ne jemo! 

Če se ne počutimo dobro, naj si gre za telesno neugodje ali duševno neugodje, ne smemo jesti vse dokler se počutje ne izboljša. 

Slasten mono obrok v času
zorenja določenega sadja

Lahko vam povem, da prav tako ni dobra ideja jesti med vožnjo avtomobila, kadar govorite o osebnih problemih, poslovnih zadevah, še zlasti družinskih problemih, ko se družina zbere pri kosilu ali večerji, pri internetnih igricah, pri branju ali gledanju TV programov  z motečimi - razburljivimi novicami, ali v kakršnem koli stanju ki aktivira emocije.

Družina v kateri prevladuje kriticizem je prava katastrofa za vse njene člane, tudi za tistega/tisto dominantnega/o ki vse skupaj "nadzira".

Na splošno velja da se moramo izogibati toksičnih ljudi z negativnimi lastnostmi, s slabim karakterjem, saj so prav oni največji uničevalci samozaupanja in samozavesti. Tisti ki neprestano govorijo: "mene, meni, moj-a, jaz" so strahovito egocentrične, egoistične in posezivne osebnosti, zato se jih izogibajte. Življenje ali prijateljevanje je vnaprej obsojeno na hud stres, trpljenje, neuspeh.
Zdaj, ko vemo kakšne spremembe se dogajajo v naših organizmih v času stresa ni vredno biti v stanju takšnih čustev, niti se družiti s takšnimi "toksičnimi ljudmi".

Ta tema je vredna vse pozornosti, itak pa že vemo da je presna, surova hrana v mono obrokih ključ do optimalnega zdravja.

Seattle - ZDA, 2002.11.18