Vzrokov, ki lahko vplivajo na pojav in razvoj raka je veliko; to so karcinogene - rakotvorne snovi v okolju, kuhana in procesirana hrana ter kemično-farmacevtske droge, ulične - prepovedane droge, tobak, alkohol. Tokrat bom pisal predvsem o tem.
Preden bom začel, navajam citat Profesorja Dr. Medicine Kollath-a: "Kdor živi nezdravo in se napačno prehranjuje, se vse življenje pripravlja na raka!"
Dr. Susan Hazard pa ugotavlja: “Sem spadajo tudi strupi in droge, ki povzročajo raka, X žarki - rentgentski žarki in žarki, ki rabijo za obsevanje (radiacijo) in celo rakave terapije same!”
Res pa je, da se pri osebi lahko razvije rak tudi v odsotnosti teh zunanjih faktorjev. To stanje se začenja, ko prvič začutite izčrpanost, oslabitev (izčrpanost je tudi 1. stopnja bolezni po metodologiji Naravnega zdravja - Naravne higiene), saj vaše telo ne zmore več uspešno obvladovati in izločati vseh zunanjih in notranjih strupov; ti strupi se v telesu nabirajo in če ne vzpostavimo korekcijskih mer, se bolezen razvija skozi Sedem stopenj bolezni vse do končne, zadnje stopnje, ki se imenuje Rak.
Zgodovina Rak-a: rak je civilizacijska bolezen, ki je hkrati tudi zelo, zelo stara, strokovnjaki ocenjujejo, da kar nekaj milijonov let; raziskave so pokazale, da so na fosilnih okostjih dinozavrov, najdenih v Wyoming-u, Združene Države Amerike odkrili sledi kostnega raka; morda so obstajale tudi nekatere druge vrste raka, vendar so fosilni ostanki kosti edino, kar je ostalo od teh mogočnih prazgodovinskih živali, zato so bila podana poročila le o tej vrsti raka.
Na človeku in njegovih davnih prednikih je rak star več kot milijon let. Nekatere dokumentirane primerke te bolezni, je uspela najti Dr. Susan Hazard na antropoidnih ostankih izkopanih iz zemlje, najdenih na Javi leta 1891, sicer pa najstarejši dokumenti ki potrjujejo prisotnost te bolezni izvirajo iz obdobja starodavnega Egipta in Indijancev. Kostni rak je bil identificiran na nekaterih mumijah, ki so jih odkrili v Veliki piramidi v Gizah. Edwin Papyrus (2500 p.n.š.), Leyde Papyrus (1500 p.n.š.) opisujeta simptome raka in primitivne oblike zdravljenja, kot je to uporaba noža.
Iz Hindujske epske pesnitve Ramayana se lahko naučimo, da so bila mazila iz arzenika uporabljene kot pomagalo pri zdravljenju rasti raka že več kot 500 let pred našim štetjem...
V Hipokratovih zapisih (okrog 400 p.n.š.) je opisanih veliko oblik bolezni, med njimi tudi rak na prsih, uterusa (maternice), želodca, kože in rektuma. Od tod tudi izvira termin "carcinoma" (grško karkinos), toda zdravljenje raka je bilo v tistem obdobju precej nezrelo, z pekočimi mažami in izžiganjem, čeprav je Hipokrat znal modro svetovati "ne-zdravljenje" tega, čemur danes pravimo globoko segajoči rak.
Hipokrat (domnevni oče medicine) je najprej postavil teorijo bolezni, ki je
temeljila na telesnih sokovih in je bila sestavni del medicinske zgodovine skozi stoletja.
Po njegovem prepričanju so bile 4 tekočine: kri (iz srca), sluz (iz glave), rumeni žolč (iz jeter) in črn žolč (iz vranice). Če torej ti štirje elementi ne bi bili v primernem, usklajenem v ravnovesju, bi bilo telesno zdravje okvarjeno in nastopila bi bolezen.
Hipokrat je tudi verjel, da je črna tekočina (črn žolč) v glavnem odgovorna za nastanek raka. Njegova teorija o telesnih tekočinah - čeprav ironična, je jasno demonstrirala dejstvo, da bolezen nastane znotraj telesa, v nasprotju s takratnim prepričanjem o magičnem, peklenskem ali božanskem vmešavanju v zdravje človeka (danes bakterije in virusi ;))...
V prvem stoletju našega štetja je bil rimski zdravnik Aurelius Cornelius Celsus prvi, ki je izvedel operativni poseg pri raku in pri tem podvezal krvne žile, poznal in vedel je za invazijo rakavih celic na druga tkiva; opisal je pojav drugega tumorja po tem ko je prvi bil odstranjen, hkrati pa je opazil, da so bili nekateri tumorji neboleči in "tihi", dokler se ne razvijejo dovolj da bi ulcerirali - se gnojili.
Galen je sicer zagovarjal teorijo "črnega žolča" za nastanek raka in njegov sicer upoštevanja vreden vpliv je zavrl raziskovanja o naravi bolezni čisto do renesanse, vendar je kljub temu bil prvi ki je ugotovil vzajemno zvezo med psiho-somatskimi problemi in čustvi pri razumevanju nastanka raka. V njegovi razpravi o tumorjih je zapisal, da so melanholične ženske bolj sklone raku na prsih, kot sangvinične, torej tiste, ki se rade smejejo.
Arabska zdravnika 12 stoletja Avenzoar in Averrhoes, sta že uporabljala glasove pri diagnozi raka na grlu.
Naslednji kirurg renesanse Fallopius (1523 - 1562) je uporabljal pekoče - jedke - lužne maže namesto operacij pri zdravljenju raka.
Razlika med benignimi in malignimi tumorji je bila prvič razjasnjena kmalu po Hildanausovem obdobju, avtor pa je bil Marcus Aurelius Severinus. V 18 stoletju je bila v Reims-u v Franciji ustanovljena prva bolnišnica za rakava obolenja; v tem obdobju je bil rak obravnavan kot nalezljiva bolezen (zadnja "znanstvena ugotovitev" je vedno zadnji stadij zmote) in rakavih bolnikov so se izogibali tako kot gobavcev.
V poznejšem obdobju 18 stoletja so potekale raziskave v mnogih smereh in takrat so začeli tudi s prvimi poskusi na živalih. Rak kot poklicna bolezen v obliki raka na modih pri dimnikarjih je bil prvi zapisal (1775) Percivall Potts.
Naprednejše znanje patologije se je razvijalo skozi delo Johna Hunter-ja, Reneja Laennec-a in Marie Francois - Bichat, ki so vzpostavili koncept, da so celice osnovne enote tumorjev. Francoski ginekolog Joseph Recamier, ki je govoril o splošnem raku, je opisal rakavih celic v krvnem obtoku in on je postavil izraz metastaza, da je z njim opisal nastajanje drugih rakavih centrov v telesu, ki so nastajali kot rezultat transporta rakavih celic z limfo in krvjo.
V Nemčiji so postale operacije na rakavih bolnikih skoraj nekaj običajnega, izvajali pa so jih Christian Billroth, Alexander von Winiwater, Wilhelm Freund, Themistikles Gluck in histerektomija (odstranitev maternice) in laringectomija (odstranitev dela grla) so bila kar pogosta.
V začetku 20 stoletja je ameriški zdravnik William Halsted postavil svoj "doktorski" princip pri zdravljenju raka, da mora biti poškodba v regionalnih limfnih vozlih odstranjena skupaj z njimi, da bi tako preprečil širjenje metastaz (rakavih tumorjev).
Ta metoda je najbolje ilustrirana pri njegovih radikalnih odstranitvah dojk pri ženskah, obolelih za rakom na prsih in ta metoda je (žal) tudi danes še vedno zelo razširjena ter je vzrok za nepotrebno pohabljenje mnogih žensk. Slepo sledenje takšnih "doktorskih" božanstev preprečuje kakršen koli napredek v tej čudni "znanosti".
Leta 1895 je Roentgen odkril neke dotlej neznane žarke, ki so kasneje postali zelo razširjeni v uporabi pri določanju diagnoz in zdravljenju raka; ti žarki so znani kot "roentgentski žarki", pogosteje pa uporabljamo ime katerega jim je dal, torej X žarki.
Tri leta kasneje sta dva francoska znanstvenika Maria in Piere opravljala neko drugo raziskavo, kjer sta odkrila nov element, uranovo rudo, katera je že vsebovala uran; ta element sta poimenovala radij. Odkrila sta, da je sevanje radia veliko bolj intenzivno kot tisto, kjer je bilo potrebno uran še izločiti.
Marie Curie je bila tudi prva žrtev (čeprav je prejela Nobelovo nagrado) pri študiju - raziskavi Radija (Ra), ki ubija in nikoli ne zdravi!
Skozi nekajletne raziskave se je pri njej razvila anemija, kot posledica radioaktivnosti tega elementa. Tako kot X žarki in radij sta nevarna za zdravje. Kmalu po odkritju X žarkov je moški, ki je bil zaposlen v tovarni in je delal na področju raziskav roentgentskih cevi razvil čir na roki in roko so mu morali amputirati, kmalu zatem je umrl zaradi ponovnega pojava ulceracije pod pazduhama. Eden izmed pionirjev ki je zdravil z radioaktivno terapijo je tudi postal žrtev svojega dela, to je bil doktor Robert Abbe, ki je umrl za posledicami anemije, enako kot Marie Curie po daljšem izpostavljanju radiaciji - sevanju.
Francoski zdravnik Jean Bergonie, skupaj z L. Tribondeu, je izdal "Pravilnik" oziroma "Zakon o Radio intenzivnosti", toda Bergonie je umrl 1925 za rakom, ki ga je povzročilo obsevanje z X žarki; najprej so mu morali amputirati prste na roki, nato še celo roko. Zatem so se mu razvile metastaze v pljučih, kar je povzročilo njegovo hitro smrt.
Entuziazem za nuklearno terapijo je zlasti po dogodkih iz Three Mile Islanda in Černobila nekoliko upadel, toda radiacije se še vedno nadaljujejo v mnogih medicinskih vejah. "Radioterapija, vključujoč X žarke, kobaltove žarke in protonski pospeševalnik žarčenja je popolnoma varen", še vedno zatrjujejo zagovorniki tovrstnih "terapij"…
Toda kirurgiji in radiaciji - obsevanju so kasneje dodali še tretji tip terapije, ki je v uporabi tudi danes, to je kemoterapija, v zadnjem času pa tudi kombinacija elektro-kemoterapije. Prava množica drog (ljubkovalno: zdravil) je bila izdelana, kreirana, sklicujoč se na presenetljive vplive na rast rakavih celic in na mehanizme kjer se celice divje množijo, prenašajo in na spremembo genetskih informacij. Toda te nove droge ne samo da uničujejo rakave celice same, povzročajo mnogo škodljivih efektov na procese v telesu.
Leta 1943 je bila v pristanišču Bari - Italija zasidrana ameriška bojna ladja John Harvey; Bari je bilo glavno oskrbovalno središče za vojske Združenih Držav, Velike Britanije in ostalih vojska, ki so sodelovale v boju proti Nemški (Hitlerjevi) koaliciji - toda na tej bojni ladji je bilo naloženo tudi 100 ton strupenega plina imenovanega iperit.
Britanski poveljnik zračnih sil Zavezništva Sir Arthur Coningham je 2. decembra sklical tiskovno konferenco, kjer je z velikim ponosom povedal, da ima zavezništvo popolno premoč in kontrolo nad južno Italijo, toda zvečer je nenaden napad nemške Luftwaffe povzročil najhujšo pomorsko-pristaniško katastrofo po Pearl Harbour-ju. Ob napadu se je sprostil strupeni plin iperit in več tisoč ljudi je bilo mrtvih.
(Vir: Robert Harris and Jeremy Paxman, A higher Form of Killing: the Secret Story of chemical and biological Warfare (New York: Hill and Wang, 1982), PP. 119-25.
Celoten tekst preberite prosim na:
Sedem stopenj razvoja bolezni, tumorji in rak
Res pa je, da se pri osebi lahko razvije rak tudi v odsotnosti teh zunanjih faktorjev. To stanje se začenja, ko prvič začutite izčrpanost, oslabitev (izčrpanost je tudi 1. stopnja bolezni po metodologiji Naravnega zdravja - Naravne higiene), saj vaše telo ne zmore več uspešno obvladovati in izločati vseh zunanjih in notranjih strupov; ti strupi se v telesu nabirajo in če ne vzpostavimo korekcijskih mer, se bolezen razvija skozi Sedem stopenj bolezni vse do končne, zadnje stopnje, ki se imenuje Rak.
Zgodovina Rak-a: rak je civilizacijska bolezen, ki je hkrati tudi zelo, zelo stara, strokovnjaki ocenjujejo, da kar nekaj milijonov let; raziskave so pokazale, da so na fosilnih okostjih dinozavrov, najdenih v Wyoming-u, Združene Države Amerike odkrili sledi kostnega raka; morda so obstajale tudi nekatere druge vrste raka, vendar so fosilni ostanki kosti edino, kar je ostalo od teh mogočnih prazgodovinskih živali, zato so bila podana poročila le o tej vrsti raka.
Na človeku in njegovih davnih prednikih je rak star več kot milijon let. Nekatere dokumentirane primerke te bolezni, je uspela najti Dr. Susan Hazard na antropoidnih ostankih izkopanih iz zemlje, najdenih na Javi leta 1891, sicer pa najstarejši dokumenti ki potrjujejo prisotnost te bolezni izvirajo iz obdobja starodavnega Egipta in Indijancev. Kostni rak je bil identificiran na nekaterih mumijah, ki so jih odkrili v Veliki piramidi v Gizah. Edwin Papyrus (2500 p.n.š.), Leyde Papyrus (1500 p.n.š.) opisujeta simptome raka in primitivne oblike zdravljenja, kot je to uporaba noža.
Iz Hindujske epske pesnitve Ramayana se lahko naučimo, da so bila mazila iz arzenika uporabljene kot pomagalo pri zdravljenju rasti raka že več kot 500 let pred našim štetjem...
V Hipokratovih zapisih (okrog 400 p.n.š.) je opisanih veliko oblik bolezni, med njimi tudi rak na prsih, uterusa (maternice), želodca, kože in rektuma. Od tod tudi izvira termin "carcinoma" (grško karkinos), toda zdravljenje raka je bilo v tistem obdobju precej nezrelo, z pekočimi mažami in izžiganjem, čeprav je Hipokrat znal modro svetovati "ne-zdravljenje" tega, čemur danes pravimo globoko segajoči rak.
Hipokrat (domnevni oče medicine) je najprej postavil teorijo bolezni, ki je
 |
| Hipokrat |
Po njegovem prepričanju so bile 4 tekočine: kri (iz srca), sluz (iz glave), rumeni žolč (iz jeter) in črn žolč (iz vranice). Če torej ti štirje elementi ne bi bili v primernem, usklajenem v ravnovesju, bi bilo telesno zdravje okvarjeno in nastopila bi bolezen.
Hipokrat je tudi verjel, da je črna tekočina (črn žolč) v glavnem odgovorna za nastanek raka. Njegova teorija o telesnih tekočinah - čeprav ironična, je jasno demonstrirala dejstvo, da bolezen nastane znotraj telesa, v nasprotju s takratnim prepričanjem o magičnem, peklenskem ali božanskem vmešavanju v zdravje človeka (danes bakterije in virusi ;))...
V prvem stoletju našega štetja je bil rimski zdravnik Aurelius Cornelius Celsus prvi, ki je izvedel operativni poseg pri raku in pri tem podvezal krvne žile, poznal in vedel je za invazijo rakavih celic na druga tkiva; opisal je pojav drugega tumorja po tem ko je prvi bil odstranjen, hkrati pa je opazil, da so bili nekateri tumorji neboleči in "tihi", dokler se ne razvijejo dovolj da bi ulcerirali - se gnojili.
Galen je sicer zagovarjal teorijo "črnega žolča" za nastanek raka in njegov sicer upoštevanja vreden vpliv je zavrl raziskovanja o naravi bolezni čisto do renesanse, vendar je kljub temu bil prvi ki je ugotovil vzajemno zvezo med psiho-somatskimi problemi in čustvi pri razumevanju nastanka raka. V njegovi razpravi o tumorjih je zapisal, da so melanholične ženske bolj sklone raku na prsih, kot sangvinične, torej tiste, ki se rade smejejo.
Arabska zdravnika 12 stoletja Avenzoar in Averrhoes, sta že uporabljala glasove pri diagnozi raka na grlu.
Naslednji kirurg renesanse Fallopius (1523 - 1562) je uporabljal pekoče - jedke - lužne maže namesto operacij pri zdravljenju raka.
Razlika med benignimi in malignimi tumorji je bila prvič razjasnjena kmalu po Hildanausovem obdobju, avtor pa je bil Marcus Aurelius Severinus. V 18 stoletju je bila v Reims-u v Franciji ustanovljena prva bolnišnica za rakava obolenja; v tem obdobju je bil rak obravnavan kot nalezljiva bolezen (zadnja "znanstvena ugotovitev" je vedno zadnji stadij zmote) in rakavih bolnikov so se izogibali tako kot gobavcev.
V poznejšem obdobju 18 stoletja so potekale raziskave v mnogih smereh in takrat so začeli tudi s prvimi poskusi na živalih. Rak kot poklicna bolezen v obliki raka na modih pri dimnikarjih je bil prvi zapisal (1775) Percivall Potts.
Naprednejše znanje patologije se je razvijalo skozi delo Johna Hunter-ja, Reneja Laennec-a in Marie Francois - Bichat, ki so vzpostavili koncept, da so celice osnovne enote tumorjev. Francoski ginekolog Joseph Recamier, ki je govoril o splošnem raku, je opisal rakavih celic v krvnem obtoku in on je postavil izraz metastaza, da je z njim opisal nastajanje drugih rakavih centrov v telesu, ki so nastajali kot rezultat transporta rakavih celic z limfo in krvjo.
V Nemčiji so postale operacije na rakavih bolnikih skoraj nekaj običajnega, izvajali pa so jih Christian Billroth, Alexander von Winiwater, Wilhelm Freund, Themistikles Gluck in histerektomija (odstranitev maternice) in laringectomija (odstranitev dela grla) so bila kar pogosta.
V začetku 20 stoletja je ameriški zdravnik William Halsted postavil svoj "doktorski" princip pri zdravljenju raka, da mora biti poškodba v regionalnih limfnih vozlih odstranjena skupaj z njimi, da bi tako preprečil širjenje metastaz (rakavih tumorjev).
Ta metoda je najbolje ilustrirana pri njegovih radikalnih odstranitvah dojk pri ženskah, obolelih za rakom na prsih in ta metoda je (žal) tudi danes še vedno zelo razširjena ter je vzrok za nepotrebno pohabljenje mnogih žensk. Slepo sledenje takšnih "doktorskih" božanstev preprečuje kakršen koli napredek v tej čudni "znanosti".
Leta 1895 je Roentgen odkril neke dotlej neznane žarke, ki so kasneje postali zelo razširjeni v uporabi pri določanju diagnoz in zdravljenju raka; ti žarki so znani kot "roentgentski žarki", pogosteje pa uporabljamo ime katerega jim je dal, torej X žarki.
 |
| Maria in Pierre Curie |
Tri leta kasneje sta dva francoska znanstvenika Maria in Piere opravljala neko drugo raziskavo, kjer sta odkrila nov element, uranovo rudo, katera je že vsebovala uran; ta element sta poimenovala radij. Odkrila sta, da je sevanje radia veliko bolj intenzivno kot tisto, kjer je bilo potrebno uran še izločiti.
Marie Curie je bila tudi prva žrtev (čeprav je prejela Nobelovo nagrado) pri študiju - raziskavi Radija (Ra), ki ubija in nikoli ne zdravi!
Skozi nekajletne raziskave se je pri njej razvila anemija, kot posledica radioaktivnosti tega elementa. Tako kot X žarki in radij sta nevarna za zdravje. Kmalu po odkritju X žarkov je moški, ki je bil zaposlen v tovarni in je delal na področju raziskav roentgentskih cevi razvil čir na roki in roko so mu morali amputirati, kmalu zatem je umrl zaradi ponovnega pojava ulceracije pod pazduhama. Eden izmed pionirjev ki je zdravil z radioaktivno terapijo je tudi postal žrtev svojega dela, to je bil doktor Robert Abbe, ki je umrl za posledicami anemije, enako kot Marie Curie po daljšem izpostavljanju radiaciji - sevanju.
Francoski zdravnik Jean Bergonie, skupaj z L. Tribondeu, je izdal "Pravilnik" oziroma "Zakon o Radio intenzivnosti", toda Bergonie je umrl 1925 za rakom, ki ga je povzročilo obsevanje z X žarki; najprej so mu morali amputirati prste na roki, nato še celo roko. Zatem so se mu razvile metastaze v pljučih, kar je povzročilo njegovo hitro smrt.
Entuziazem za nuklearno terapijo je zlasti po dogodkih iz Three Mile Islanda in Černobila nekoliko upadel, toda radiacije se še vedno nadaljujejo v mnogih medicinskih vejah. "Radioterapija, vključujoč X žarke, kobaltove žarke in protonski pospeševalnik žarčenja je popolnoma varen", še vedno zatrjujejo zagovorniki tovrstnih "terapij"…
Toda kirurgiji in radiaciji - obsevanju so kasneje dodali še tretji tip terapije, ki je v uporabi tudi danes, to je kemoterapija, v zadnjem času pa tudi kombinacija elektro-kemoterapije. Prava množica drog (ljubkovalno: zdravil) je bila izdelana, kreirana, sklicujoč se na presenetljive vplive na rast rakavih celic in na mehanizme kjer se celice divje množijo, prenašajo in na spremembo genetskih informacij. Toda te nove droge ne samo da uničujejo rakave celice same, povzročajo mnogo škodljivih efektov na procese v telesu.
Leta 1943 je bila v pristanišču Bari - Italija zasidrana ameriška bojna ladja John Harvey; Bari je bilo glavno oskrbovalno središče za vojske Združenih Držav, Velike Britanije in ostalih vojska, ki so sodelovale v boju proti Nemški (Hitlerjevi) koaliciji - toda na tej bojni ladji je bilo naloženo tudi 100 ton strupenega plina imenovanega iperit.
Britanski poveljnik zračnih sil Zavezništva Sir Arthur Coningham je 2. decembra sklical tiskovno konferenco, kjer je z velikim ponosom povedal, da ima zavezništvo popolno premoč in kontrolo nad južno Italijo, toda zvečer je nenaden napad nemške Luftwaffe povzročil najhujšo pomorsko-pristaniško katastrofo po Pearl Harbour-ju. Ob napadu se je sprostil strupeni plin iperit in več tisoč ljudi je bilo mrtvih.
(Vir: Robert Harris and Jeremy Paxman, A higher Form of Killing: the Secret Story of chemical and biological Warfare (New York: Hill and Wang, 1982), PP. 119-25.
Celoten tekst preberite prosim na:
Sedem stopenj razvoja bolezni, tumorji in rak
